Zgodovina uporabe zdravilnih rastlin

Začetki preprostega ljudskega zdravilstva se kažejo v bajkah, pripovedkah in pravljicah, v katerih so omenjene zdravilne rastline, v prastarih izročilih in v mnogokrat težko razumljivem praznoverju. Čim več je bajk in pravljic, ki so nastale v zvezi s kakšno rastlino, tem večjo vero je imel človek vanjo in v njeno moč. Tako se je pričelo zdravljenje z zelmi pri vseh narodih, pri Kitajcih, Indijcih, Egipčanih, Perzijcih, Grkih, Germanih in tudi pri ljudstvih na drugih celinah. Ko je človek izumil pisavo, da je vse tisto, kar je opazil in spoznal, mogel tudi shraniti, so nastali prvi zapisi o čudovitem kraljestvu narave.

Najstarejša zeliščarska knjiga je verjetno delo kitajskega cesarja Shen Nunga, ki je živel okrog 3700 pr. n. š. Bil je bolj zdravnik kot vladar svojim podložnikom in je sam živel preprosto. Opisal je nad 200 domačih zeli in je svoje življenjsko delo sklenil s spoznanjem: »Tvoja telesna moč je v zeliščnih sokovih.«

 

Shen Nung

 

Iz časov okoli leta 1500 pr. n. š. je znamenita zbirka »Papirus Ebers« iz Egipta, kjer je naštetih nad 700 rastlinskih zdravil: staroindijska »Knjiga življenjske modrosti« opisuje nad 1000 rastlinskih zdravil. Te izkušnje so prevzela druga ljudstva. Tako je v judovskih verskih postavah vrsta zdravstvenih predpisov, ki slone na rastlinstvu. Knjige stare zaveze se prav mnogokrat sklicujejo na zdravilnost zelišč in medu.

Žal pa se nam je od bogatega zaklada najstarejše zeliščarske literature le prav malo ohranilo, kajti ti zapisi so bili med 700.000 zvitki v najbogatejši knjižnici starega veka, v aleksandrijski knjižnici, ki pa je leta 47 pr. n. š. pogorela. V 4. stoletju je bila razrušena tudi mala knjižnica. Skromne podatke o bogati zeliščarski literaturi, o zakladu stoletnih izkušenj, imamo iz že omenjenega papirusa in iz zapisov takratnih kronistov. Poučne so še risbe v grobnicah nekaterih piramid in v drugih grobiščih. Risbe zdravilnih rastlin očitno kažejo, da so zeli igrale v življenju ljudstev veliko vlogo.

Uporabo zeli pri starih Grkih lahko sledimo v pravljično pradavnino. Kentaver Heiron je zdravil Ahilovo rano z rmanom; in preobjeda, ki jo je Medeja uporabljala za strup in za zdravilo, je zrasla iz Kerberove sline, ko ga je Heraklej na Avgijevo zahtevo privedel iz podzemlja. Sloveči zdravniki in modrijani so učili, kako je z zelmi mogoče ohraniti telo zdravo. Med njimi je bil grški zdravnik Hipokrat (460 - 377 pr. n. š.), ki ga imajo za utemeljitelja znanstvega zdravilstva; v njegovih zbranih delih je podrobno opisanih kakih 200 zeli. Prav pomembno je, da se je zavzemal za pravilno prehrano; v napačnem prehranjevanju je videl glavne vzroke za bolezni. »Vaša hrana naj bo zdravilo in vaša zdravila naj bodo hrana!« Ta njegov izrek je postalo geslo skoraj vseh del o sodobni prehrani.

 

Hipokrat

 

Stari Rimljani so imeli precej razumevanja za zeliščarstvo, od Grkov so prevzeli vednosti in so to znanje precej razširili. Okrog leta 50 pr. n. š. je živel zdravnik in naravoslovec Dioskurid, ki je popotoval po vsem Orientu in ga zgodovina omenja kot prvega vojaškega zdravnika. Njegova medicinska dela, ki vsebujejo obsežna poglavja o zdravilnih rastlinah in obravnavajo kakih 800 rastlin, so še 16 stoletij po njegovi smrti v Orientu, predvsem arabski zdravniki, zelo cenili. Najobsežnejše delo te vrste je napisal Plinij mlajši (23 - 79). Med 27 zvezki njegove »Naturalis historia« je 12 zvezkov samih opisov zdravilnih zelišč. Njegova dela, ki so se po večini ohranila, so zato tako dragocena, ker vsebujejo zgodovinsko zanimiva izvajanja o zeleh in so tudi kulturnozgodovinsko pomembna.

Nikakor ne moremo mimo velikega urejevalca in mojstra farmakologije tiste dobe, v Pergamu rojenega Galena (129 - 199). Bil je zdravnik cesarja Marka Avrelija in je zbral zdravniško znanje svojega časa ter sestavil natančna navodila za odmerjanje zdravil. Še tisoč let po smrti so njegova navodila za mešanje zeli uživala popolno priznanje. Izraz »galenika« pa se še danes uporablja za čiste rastlinske tinkture, mazila in ekstrakte v nasprotju z nepredelanimi in sintetičnimi snovmi.

 

DioskuridPlinijGalen

 

Germani so zeli zelo cenili, mnoge so bile posvečene bogovom in boginjam. Stari spisi omenjajo zdravilno moč zdaj te, zdaj one rastline, naj bo v bogoslužnih ali v junaških bajkah (npr. Edda, Nibelungi).

Za napredek zeliščarstva so bile zelo pomembne državne odločbe, znane pod imenom Kapitularije, ki jih je izdal Karel Veliki (742 - 814); v njih so med drugim predpisi in navodila o gojenju zeli in dišavnic, o sajenju in negi sadnega drevja in jagodičja na grajskih in kmečkih vrtovih. Karlovi nasledniki so jih še izboljšali. Ti ukrepi so prišli prav menihom, ki so prihajali z juga in so severno od Alp ustanovili veliko samostanov, v katerih se je zeliščarstvo nesluteno razvilo. Menihi, predvsem benediktinci, so skušnje, ki so jih prinesli s seboj, in nove poglede na zdravljenje združili v t. i. »meniško medicino«. V samostanih so menihi napravili zeliščne vrtove; mnoge zeli od drugod so se s samostanskih vrtov razširile tudi na kmečke (sladki janež, janež, sivka, melisa, poprova meta, rožmarin, žajbelj idr.). Za nadaljnji razvoj zeliščarstva je zaslužna opatinja Hildegarda iz Bingna ob Renu (1089 - 1179), ki je napisala znani deli »Causae et curae« in »Physica«, v katerih opisuje vse kultivirane zdravilne rastline.

 

Hildegard von Bingen

 

Na pragu novega veka se je še enkrat prebilo srednjeveško zdravilstvo s svojimi stoletnimi izkušnjami in pomešano z astrološkimi in alkimističnimi špekulacijami. Theophrastus Bombastus - Paracelsus (1492 - 1541), veliki zdravnik in naravoslovec, ni samo oživil srednjeveški nauk o zaznamovanosti, ampak je s svojimi kombinacijami rastlinskih zdravil s kovinami in s spojinami utrl pot kemični medicini, ki je imela pri njem svoj počasni, a nezaustavljivi začetek. Svoje znanje o naravnem zdravljenju je skušal dopolniti pri preprostih ljudeh, pri kmetih in pastirjih, mineraloško-kemijsko znanje pa si je razširjal po fužinah in rudnikih. Tako je zrasel v najbolj genialnega in najbolj univerzalnega zdravnika vseh časov. Čeprav so imeli tega velikega zdravnika skoraj 400 let za mazača in šarlatana, spoznava sedanjost vedno bolj pravo vrednost njegovega dela. »Narava je harmonija, ki se stalno organsko razvija; če se ta harmonija podre, je bolezen tu.«

 

Theophrastus Bombastus - Paracelsus

 

Italijanski zdravnik Petrus Andreas Matthiolus (1501 - 1577), zdravnik cesarja Ferdinanda I., je napisal dragoceno knjigo »Komentar k Dioskuridu«. Za več rodov je bil »Matthiolus« zeliščarski katekizem. Zdravljenje vseh bolezni z zelmi je bilo priznano in Matthiolus je upravičeno zapisal v uvodu svoje knjige, da je raziskovanje zeli potrebna veda, ki so jo pametni že od nekdaj zelo upoštevali in cenili. Njegove recepte še danes večkrat uporabljajo.

 

Petrus Andreas Matthiolus

 

V tem obdobju se je začela neustavljiva doba kemične medicine, saj so zmeraj bolj kombinirali zeli s kovinami in spojinami. Tako je z rastjo kemije v 18. stoletju medicina vse manj segala po preprostih domačih rastlinskih zdravilih.

Še so nastajala mnoga dela s področja zeliščarstva, med drugim »Materia medica« velikega botanika in zdravnika Karla Linnéja (1701 - 1778), ki je bil profesor botanike na univerzi v Upsali in ki je vpeljal latinsko znanstveno dvoimensko poimenovanje rastlin. Bil je tudi utemeljitelj po njem imenovanega Linnéjevega sistema, po katerem so vse rastline urejene po značilnosti spolnih organov.

Samuel Hahnemann (1755 - 1813), ki je s vojim genialnim dognanjem »podobno se pozdravi s podobnim« postal utemeljitelj homeopatije, je svoj nauk o zdravilih obogatil z mnogimi zelmi. Omeniti je potrebno še velikega nemškega zdravnika Vincenca Prießnitza (1799 - 1851), ki je ustvaril svoj način zdravljenja, ki se imenuje po njem. Iz njegovega izreka smoznamo, kako globoko je bil prepričan o uspešnosti zdravljenja z zelmi: »Vse, kar se da pozdraviti, lahko pozdravimo z vodo in z zelmi. Dober vodnjak, poln sveže vode, in travnik, poln zdravilnih rastlin, sta najboljša lekarna na svetu!«

 

Karl LinnéSamuel HahnemannVincenz Prießnitz

 

V 19. stoletju sta se razvili kemijska znanost in eksperimentalna farmakologija, ki sta zeli skoraj povsem izrinili, da so bile v rabi samo še v ljudskem zdravilstvu. Znanstvenih dosežkov pa niso uporabili zato, da bi natančno preiskali zeli in ugotovili njihovo vrednost, tudi tisočletne izkušnje z zdravilnimi rastlinami so kar omalovaževali in namesto zeli vse bolj cenili in uporabljali kemične sintetične preparate in zdravila. Uspehe sintetične kemije ni za podcenjevati, saj bi brez nje ne mogli krotiti novih bolezni, ali bi jih le komaj, je pa res, da se je bolj in bolj zgubljalo znanje o zdravilnih rastlinah in da celo študent medicine vse manj zve o zeleh.

Vendar pa zdravniki in bolniki spet kažejo več in več zanimanja za naravno zdravljenje bolezni in težav. Vzrok je v tem, da moramo le priznati, da zeli po svoji učinkovitosti mnoge kemične preparate in zdravila zelo prekašajo, predvsem pa nimajo škodljivih posledic, oziroma so te posledice prav malenkostne. Vsebnost važnih vitaminov, fermentov, rastlinskih beljakovin in še mnogih za življenje dragocenih snovi daje zeliščem še večjo zdravilnost. Teh bioloških snovi ne moremo več tako prezreti, čeprav imajo kemiki ta »dopolnila« za nevažna in postranska. Takih snovi sintetično zdravilo nima prav nič, so pa celo v najmanjših količinah neznansko pomembne. Pri tem je treba še pomisliti, da še nikakor niso raziskane vse izredno pomembne snovi v rastlinah in da bo z intenzivnim raziskovanjem gotovo mogoče odkriti še marsikaj. Četudi vemo, da vsake bolezni ni mogoče pozdraviti z zelmi in da potrebne operacije zeli ne morejo nadomestiti, po drugi plati drži, da z zdravilnimi rastlinami dovajamu telesu dragocene snovi, telo krepimo in ga delamo bolj odporno, čistimo kri, razsluzujemo organe in da lahko ozdravimo mnoge bolezni in bolečine, če pravilno in seveda ob pravem času uporabljamo zeli.

Pomemben zagovornik gesla »nazaj k zelem« je bil zeliščar župnik Sebastian Kneipp (1821—1897). Neutrudno se je zavzemal za to, da bi se zdravili z zelmi, in je mnogo dragocenega znanja o zdravilnih rastlinah rešil pozabe. V svoji knjigi »Tako je treba živeti« Kneipp tudi vzgaja za zdravo življenje. Začel je veliko gibanje za novo življenje, ki je zajelo že široke kroge ljudstva. Z župnikom Johannom Künzlerjem (1857 - 1945) se je v novejšem času pojavil še en velik zagovornik zdravilnih rastlin. »Okrog sebe imate lekarno, povsod je, po gorah, na travnikih in košenicah, v goszdovih.« Prepričljivo opozarja v svojem vsem razumljivem jeziku, naj zeli bolj upoštevamo in prav uporabljamo.

 

Sebastian KneippJohann Künzle

 

Spremenjen odnos do kakovosti življenja je dal uporabi zdravilnih rastlin novo možnost. V nekaterih državah pospešeno raziskujejo učinkovitost zdravilnih rastlin. Nemško ministrstvo za zdravstvo je ustanovilo tako imenovano »komisijo E«. Strokovnjaki z različnih področij medicine in farmakognozije so preverjali učinkovitost zdravilnih rastlin. Podobne komisije so ustanovili tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) in drugod.

O posameznih rastlinah na podlagi raziskav pripravijo monografije. Za večino rastlin so potrdili uporabnost, ki je znana iz ljudskega zdravilstva. V nekaterih primerih so dokazali možnost stranskih učinkov ali priporočili uporabo, drugačno od tradicionalne.

Dandanes najpogosteje uporabljamo zdravilne rastline na tri načine. Fitoterapija uporablja učinkovine v rastlinah in njihove kombinacije za lajšanje težav in zdravljenje. Vse bolj priljubljeno postaja tudi zdravljenje s homeopatijo in z Bachovimi cvetličnimi zdravili; tu so rastline izhodiščna snov za pripravke. Ta dva sistema se močno razlikujeta od fitoterapije, ker so učinkovine v pripravkih zelo razredčene ali pa naj bi delovale prek psihičnega počutja.

Slovensko ljudsko zdravilstvo uporablja okoli 500 zdravilnih rastlin, kar je zelo veliko v absolutnem merilu in tudi v primerjavi z drugimi narodi. Verjetno so temu vzrok ne le tesni stiki, ki smo jih v preteklosti imeli z raznimi ljudstvi, ampak in predvsem tudi izjemna geografska lega in druge naravne lastnosti Slovenije, ki omogočajo, da raste pri nas toliko različnih rastlin kakor le malokje. Tradicija v uporabi zdravilnih rastlin je med našim ljudstvom še zmeraj močno zakoreninjena, posebno velja to za podeželje in tiste ljudi, ki imajo več stika z naravo.

na začetek