Rastlinske učinkovine

Zdravilne rastline vsebujejo snovi, ki vplivajo na delovanje organov, zdravje in počutje. Te snovi s skupnim imenom imenujemo rastlinske učinkovine. Vse naštete učinkovine, razen ogljikovih hidratov, maščob in tudi beljakovin, so brez hranilne vrednosti. Imajo pa neprecenljivo biološko vrednost; podpirajo normalen potek življenjskih dogajanj v našem organizmu.

Pogosto je učinek, ki ga ima zdravilna rastlina, na človekov organizem, rezultat učinkov različnih sestavin, ki se med seboj podpirajo ali pa ena od sestavin blaži neželene učinke zdravilne sestave. To je vzrok, da zdravilna rastlina velikokrat ugodneje učinkuje kot njena glavna sestava, ki jo danes marsikdaj izdelajo v čisti obliki v tovarni zdravil.

Glavne skupine učinkovin so:

 OGLJIKOVI HIDRATI
 monosaharidi
 oligosaharidi
 polisaharidi
 MAŠČOBE
 GLIKOZIDI
 srčni glikozidi
 antrakinonski glikozidi
 hidrokinonski glikozidi
 saponini
 flavonidi
 kumarini
 ČRESLOVINE
 ETERIČNA OLJA
 GRENČINE
 ALKALOIDI
 FITONCIDI
 PEKOČE SNOVI
 VITAMINI

 

na začetek

 

OGLJIKOVI HIDRATI

V rastlinah nastanejo oglikovi hidrati iz ogljikovega dioksida in vode pri fotosintezi. Po številu sladkornih enot jih razdelimo v monosaharide, oligosaharide in polisaharide.

 

Monosaharidi

K monosaharidom prištevamo enostavne sladkorje (glukoza, fruktoza), sladkorne kisline in sladkorne alkohole (manitol, sorbitol, ksilitil, inositol).

Glukoza je v številnih sladkih sadežih, predvsem v grozdju, skupaj s fruktozo pa v medu. Čisto glukozo pridobivajo iz krompirjevega in koruznega škroba.

Fruktoza je v številnih sadežih, v medu, v trsnem sladkorju, v inulinu. Pridobivajo jo iz trsnega sladkorja. Ker fruktoza hitreje preide v glikogen (živalski škrob) kot glukoza in je njen razpad neodvisen od insulina, jo uporabljamo pri sladkorni bolezni.

Manitol je razširjen pri glivah, algah in v koreninah, listih in plodovih številnih rastlin. Uporabljamo ga kot blago odvajalno sredstvo. Prebavni trakt ga ne vsrkava.

Sorbitol ima prijeten, hladeč okus. Najdemo ga v jabolkih, hruškah, slivah, marelicah, češnjah, največ pa ga je v plodovih jerebik. V jetrih sorbitol preide v fruktozo. Ker se krvni sladkor ne zviša, ga uporabljamo kot t. i. diabetični sladkor.

Ksilitol ne zviša krvnega sladkorja. Velja za najboljši nadomestek za sladkor pri diabetesu in pri jetrnih obolenjih. Je v različnih vrstah sadja in zelenjave. Pridobivajo ga s predelavo brezovega lesa.

Inositol najdemo v rastlinskih in živalskih tkivih. V rastlinah je včasih prost, večinoma pa je vezan na fosforno kislino ali kot kalcijeva in magnezijeva sol. Inosit uporabljamo pri obolenjih jeter..

Sladkorni alkoholi kariesa ne povzročajo tako hitro kot sladkor, ker pri njihovem razkroju nastane manj kislin. Ksilit zavira nastanek kislin celo pri predhodni uporabi sladkorja. Sladkorni alkoholi so poleg fruktoze nadomestek za sladkor pri sladkorni bolezni.

Sladkorne kisline nastanejo pri oksidaciji različnih monosaharidov.

 

Oligosaharidi

Oligosaharidi so sladkorji, sestavljeni iz 2-8 sladkornih molekul.

Saharoza (trsni sladkor) je sladkor, ki ga vsakodnevno uporabljamo. Pridobivajo jo iz sladkornega trsa, sladkorne pese in javorja. Uporabljamo jo za konzerviranje marmelad, sokov in sirupov.

Maltoza (sladni sladkor) je razširjena predvsem v kalečih semenih rastlin. Maltoza nastaja pri varjenju piva iz ječmenovega škroba. Maltoza in slad sta pomembna za prehrano majhnih otrok z občutljivo črevesno sluznico.

Laktoza (mlečni sladkor) je poseben sladkor mleka. Pridobivajo jo iz sirotke. Uporabljamo jo za normalizacijo črevesne flore in kot blago delujoče odvajalno sredstvo, posebno za dojenčke.

 

Polisaharidi

so sestavljeni iz velikega števila monosaharidnih enot. Pri razpadu polisaharidov nastane ena sama vrsta sladkorjev ali pa več različnih. Polisaharidi nimajo več sladkega okusa, v vodi so slabo topni ali netopni. K polisaharidom spadajo škrob, celuloza, pektini, polisaharidi iz alg in gliv, rastlinski gumiji in rastlinske sluzi.

Škrob najdemo v obliki škrobnih zrn kot rezervno snov v semenih žit, v koreninah, v gomoljih in drugih rezervnih organih rastlin. Škrobno zrno je sestavljeno iz jedra (amiloza) in zunanje plasti (amilopektin). Jedro je v vodi topno, pri razkroju pa iz njega nastane maltoza. Zunanja plast škrobnega zrna je v hladni vodi netopna, v vroči pa povzroči zlepljanje. Pri razpadu nastanejo iz zunanje plasti maltoza in dekstrini. Škrob pridobivajo iz različnih rastlin. Škrob je hrana za bolnike, saj je lahko prebavljiv in ščiti sluznice prebavnega trakta. Lahko sprejme večje količine organizmu potrebnih snovi, ki jih izločajo žleze na površino telesa in kožnih maščob, zato je osnova številnim pudrom. Iz škroba pridobivajo glukozo in etilni alkohol.

Inulin je posebna vrsta škroba. Najbolj je razširjen v družini radičev. Pri razkroju nastane fruktoza. Rastline z veliko inulina so včasih uporabljali kot nadomestek za kavo (cikorija). Rastlinske droge, ki vsebujejo dosti inulina, so primerne pri sladkorni bolezni.

Celuloza je zgrajena samo iz glukoznih enot in je sestavni del rastlinskih celičnih sten. Ima zelo zapleteno zgradbo, ki jo poznamo kot celulozno vlakno. Lan, bombaž, kopriva, konoplja in številne druge rastline imajo zelo dolga celulozna vlakna, iz katerih delajo tkanine. Celulozo prebavljajo samo rastlinojede živali, medtem ko je človek in mesojede živali ne.

Pektini so nitasti polisaharidi, sestavljeni iz sladkornih kislin. Najdemo jih v vseh rastlinskih tkivih. Posebno veliko pektina je v jabolkih, v pomarančnih in limoninih lupinah, v rdečem ribezu, figah in repi. Staro ljudsko zdravilo pri driskah in obolenjih črevesne sluznice je naribano jabolko. Pektin deluje kot zaščitna obloga sluznice. Pri tem ko tuji mikroorganizmi razkrojijo pektin v sladkorne kisline hitreje kot simbiotske bakterije, nastane za njihov razvoj neprimerno okolje in njihovo delovanje je oslabljeno. Posledica je izboljšanje prebavnih motenj.

Morske alge, predvsem rdeče in rjave, vsebujejo velike količine polisaharidov, jih upirabljamo kot zdravila pri kašlju in driskah, v farmacevtski industriji za izdelavo nemastnih gelov, v kozmetiki in prehrambni industriji kot emulgator.

Rastlinski gumiji so polisaharidi, ki pri mehanskih poškodbah varujejo rastlino. Sprva prozorne tekočine se na zraku hitro strdijo. Gumije izločajo češnje, slive, breskve. Največ rastlinskih gumijev dajejo različne vrste akacije. Te gumije uporabljajo kot lepilo in za izdelovanje pastil ter sladkarij.

Sluzi so rastlinski polisaharidi, sestavljeni iz različnih sladkorjev. V rastlinah so v najrazličnejših delih rastline; v korenikah, listih, semenih, plodovih. Topne so v mrzli ali topli vodi. Sluzi delujejo proti vnetjem in varujejo sluznice notranjih organov pri vnetjih dihal in prebavil. Uporabljamo jih zunanje pri tvorih, ognojkih, vnetjih žlez, vnetjih ustne votline in žrela in pri kroničnih problemih. Notranje jih uporabljamo pri vnetjih prebavil, proti driskam in kot odvajalna sredstva. Najbolj znane rastline s sluzmi so slez, lan, grško seno in kutina.

 

na začetek

 

MAŠČOBE

Masti, olja in nekatere spremljajoče snovi predstavljajo veliko skupino lipidov. Lipide razdelimo v nevtralne maščobe (masti, olja) in lipoide (voski, maščobni alkoholi, vitamini A, D, E, K idr.).

V rastlinskih maščobah prevladujejo različne maščobne kisline, ki jih delimo na nasičene in nenasičene. Pri sestavi maščobnih kislin delimo olja in masti v štiri skupine:

  • masti z veliko količino nasičenih maščobnih kislin: maslo, živalska mast, loj, kokosova in kakavova mast. Pri sobni temperaturi so te masti trdne;
  • olja z enkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami, npr. olivno olje;
  • olja z dvakrat nenasičenimi maščobnimi kislinami: sončnično, laneno, sojino olje in olje iz žitnih kalčkov;
  • olja z večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami: laneno olje, ribja olja.

Olja se pod vplivom zraka, svetlobe, toplote in mikroorganizmov spremenijo. Postanejo žarka, se zasmolijo in osušijo. Da se olja prehitro pokvarijo preprečuje vitamin E. Posebno kvalitetna so hladno stisnjena olja.

Maščobe so tako kot beljakovine in ogljikovi hidrati rezervne snovi rastlinskega organizma. Na količino nasičenih in nenasičenih kislin v rastlinskem olju odločilno vplivajo podnebni pogoji. Čim dalj rabijo semena za zorenje, tem večja je količina nenasičenih maščobnih kislin. Tako sončnično in laneno olje s severnejših področij vsebuje več nenasičenih maščobnih kislin kot olja iz toplejših predelov.

Olja in masti so za našo prehrano nujno potrebni. Imajo visoko kalorično vrednost. V telesu imajo različne pomembne fiziološke naloge. Dnevno potrebuje človek 5-7 g t. i. esencialnih kislin.

Masti in olja so v vodi netopni, so lažji od vode in zato plavajo na površini. Pri daljšem stresanju se olje v vodi razprši v obliki majhnih kapljic. Ob dodatku emulgatorja ostane ta emulzija trajna. Znani emulgatorji so mila, maščobni alkoholi, polisaharidi, beljakovine, lecitin, čebelji vosek idr. Olja in maščobe dobro prodirajo v zgornje plasti kože in jih z dodatki rastlinskih učinkovin ali čistih eteričnih olj uporabljamo kot masažna olja in mazila.

 

 

GLIKOZIDI

Glikozidi so zelo raznolika skupina spojin, ki ob sodelovanju vode razpadejo na sladkor in nesladkorno komponento aglikon. Glede na zgradbo nesladkorne komponente delujejo na človeški organizem različno. Nekateri učinkujejo na srce, drugi pospešujejo izločanje sluzi in jih utekočinjajo, spet drugi razkužujejo sečne poti ali pospešujejo znojenje. Mnogi glikozidi so strupeni in jih brez zdravniškega nadzora ne smemo uporabljati. Med glikozidi so tudi taki, ki učinkujejo antibiotično.

 

Srčni glikozidi

To so glikozidi, ki zdravijo onemoglo srce, ki ne more več pretočiti vse krvi, ko ta pritiska vanj iz žil dovodnic. Danes je znanih več kot trideset aglikonov in veliko število glikozidov.

Oslabelo srce je bolj občutljivo za srčne glikozide kot zdravo. Reagira že na količine, ki so pri normalnem, zdravem srcu brez učinka. Pod njihovim vplivom se srce močneje razširja, vsesa vase vsakokrat večjo količino krvi in se nato tudi močneje stisne; požene torej ob vsakem udarcu tudi večjo količino krvi v obtok. Čeprav srčni glikozidi srčno bitje upočasnjujejo, poženejo vseeno v istem času več krvi po telesu, kot je to zmoglo bolno srce.

Največja slabost zdravljenja s srčnimi glikozidi je njihovo kopičenje v telesu. Telo jih dobro vpija, vendar le počasi izloča. Srčnih glikozidov nikoli ne uporabljamo sami, temveč vedno pod zdravnikovim nadzorom v obliki standardiziranih zdravil. Le tako preprečimo nevarne zastrupitve, ki nastanejo pri nenadzorovani uporabi srčnih glikozidov.

 

Antrakinonski glikozidi

Antrakinonske glikozide uporabljamo kot odvajalna sredstva, ki delujejo v debelem črevesu. Glikozidi v črevesju pod vplivom bakterij črevesne flore razpadejo v proste antrakinone, ki imajo veliko odvajalno moč. Delujejo tako, da z draženjem črevesne sluznice povečajo črevesno peristaltiko in izločanje sluzi.

Pri daljši uporabi se telo nanj navadi, lahko pa pride tudi do poškodbe jeter in ledvic. Nikoli jih ne uporabljamo pri otrocih, v nosečnosti, med menstruacijo in pri zlati žili. Tako delujejo korenina rabarbare, skorja navadne krhlike in plodovi čistilne krhlike ter znani odvajalni sredstvi aloja in sena.

 

Hidrokinonski glikozidi

Hidrokinonski glikozidi delujejo antibiotično. Hidrokinon svojo antibakterijsko moč razvije šele pri prehodu skozi ledvice, ko se sladkor odcepi. Za najboljše delovanje dodajamo čaju ali gotovim zdravilom sodo bikarbono, da postane urin bazičen.

Najbolj znana droga s takšnim učinkom je gornik. Čeprav imajo listi brusnice prav toliko arbutina in mnogo manj čreslovin, ki dražijo želodčno sluznico, je njihova uporaba skoraj nepoznana. Manjše količine arbutina so tudi v listih borovnice, hruške in jesenske vrese.

na začetek

 

Saponini

Saponini so glikozidi, ki se v vodni raztopini penijo kot milo. Razširjeni so pri številnih rastlinskih vrstah. Za njihovo splošno razširjenost je verjetno vzrok njihovo fungicidno delovanje, s katerim ščitijo rastline pred plesnimi.

Zaradi specifične zgradbe saponini zmanjšujejo površinsko napetost. Posledica tega je penjenje, emulgiranje in dispergiranje. Kot pralna sredstva niso več v rabi. Milnico iz semen divjega kostanja so nekoč uporabljali za pranje občutljivih tkanin iz svile in volne. Danes saponine uporabljajo v prehrambeni industriji in kozmetiki kot emulgatorje in stabilizatorje.

Saponinov nikoli ne uporabljamo intravenozno, ker poškodujejo celične membrane eritrocitov tako, da iz krvničk izstopi hemoglobin. Izjema je escin, ki ga pridobivajo iz divjega kostanja.

Delovanje saponinov je večstransko. Olajšujejo izkašljevanje, ker redčijo gosto sluz. Hkrati dražijo tudi sluznice, pri čemer pride do povečanega izločanja žleznih sekretov tako v bronhijih kot tudi v prebavnem traktu (jeglič, sladki koren, milnica, bršljan). Pospešujejo izločanje seča, hkrati pa povečujejo tudi diuretični učinek različnih flavonoidov (gladež, preslica, zlata rozga, divja vijolica, breza, lučnik). Že dolgo je znano tudi antibiotično, antimikotično in antivirusno delovanje predvsem saponinov iz milnice, lučnika, pijavčnice in kurje češnjice. Saponini divjega kostanja in lobodike preprečujejo zbiranje vode v telesu in delujejo proti vnetjem. Bršljanovi saponini olajšujejo izkašljevanje in umirjajo bronhialne krče.

 

Flavonidi

Flavonoidi so pri vseh rastlinah najbolj razširjeni sekundarni produkti presnove. Njihove biološke funkcije v rastlini so različne: privlačijo insekte za opraševanje, ščitijo pred škodljivimi insekti, virusi in glivicami, zavirajo delovanje različnih encimov in vplivajo na oksidacijske in redukcijske procese v celici.

Nekatere flavonoide so včasih uporabljali za barvanje volne, danes pa jih uporabljajo za konzerviranje maščob in sokov. Iz grenkih flavononskih glikozidov pomarančnih lupin izdelujejo zelo sladko umetno sladilo.

Kot je različna kemična struktura flavonoidov, tako se razlikujejo tudi po učinkovanju v telesu. Najprej je bil odkrit njihov vpliv na krvne kapilare. Nekateri razširjajo srčne koronarne žile in izboljšujejo delovanje srca (glog, arnika), blažijo krče (kamilica), ščitijo jetra in vplivajo na nastanek žolča (badelj, smilj), pospešujejo znojenje (lipa, sračica, bezeg), povečajo količino seča (breza, gladež, zlata rozga, vijolica). Pomembno je tudi njihovo delovanje proti vnetjem in zbiranju vode v tkivih (edem) in njihov antialergični učinek.

Človek dobi s hrano dnevno 50-1000 mg različnih flavonoidov, ki se v telesu zelo hitro razgradijo.

 

Kumarini

Kumarin je v sveži rastlini brez vonja. Intenziven, značilen vonj dobi šele pri venenju in sušenju, ko se razvije poseben vonj po senu. Znanih je okrog 100 kumarinskih spojin.

Včasih so kumarin uporabljali v živilski industriji za aromatizacijo živil. Danes ga zaradi morebitnih kancerogenih lastnosti ne uporabljajo več. Nekateri kumarini delujejo proti vnetjem, drugi preprečujejo edeme, pospešujejo cirkulacijo krvi, imajo spazmolitično delovanje, delujejo centralno pomirjujoče in baktericidno. V visokih koncentracijah škodujejo jetrom in srcu in delujejo narkotično. Kumarine dodajajo preparatom za sončenje, ker absorbirajo UV-žarke, ki povzročajo pordečitev kože. Dikumarol, ki nastane iz kumarina pod vplivom bakterij, preprečuje strjevanje krvi in s tem zavira nastanek tromboze.

Nekateri kumarini povzročajo t. i. travniški dermatitis. Pri stiku z določenimi rastlinami pod vplivom sonca na koži po nekaj urah nastanejo rdeče lise in mehurčki, ki se po enem ali dveh dneh spremenijo v temne pege.

H kumarinom spadajo tudi aflatoksini. Te snovi proizvajajo plesni na različnih živilih, žitu, grašicah, lešnikih, orehih in številnih drugih. Aflatoksini so zelo škodljivi, poškodujejo jetra in delujejo kancerogeno, zato se plesnivih živil izogibamo.

 

na začetek

 

ČRESLOVINE

Čreslovine so snovi trpkega okusa. Mnoge rastline jih kopičijo kot obrambne snovi. Njihov širok obseg delovanja še danes ni dovolj znan.

Pod vplivom čreslovin se beljakovine celic sirijo, skrknjeni deli kože in sluznic varujejo tkiva pod seboj pred dražljaji. Ker sesirjajo tudi kri, čreslovine ustavljajo krvavenje. Ko odpadejo sesirjene opne, odpadejo obenem tudi na njih naseljene bakterije. Pod vplivom čreslovin zakrkne tudi beljakovina kužnih kali; tako čreslovine razkužujejo naša tkiva.

Rastline z velikimi količinami čreslovin (hrast, jelka, srčna moč) uporabljamo za strojenje živalskih kož in izdelovanje usnja.

Čreslovine delujejo proti velikemu številu bakterij, nekatere preprečujejo rast različnih tumornih celic in virusov. Čreslovine iz pravega čaja preprečujejo nastanek zobnih oblog in tako delujejo proti kariesu. Nekatere čreslovine znižujejo krvni tlak.

Droge s čreslovinami uporabljamo pri zdravljenju želodčnega in črevesnega katarja, kjer delujejo proti bakterijam in povečanemu izločanju sluzi. Zaradi zoženja kapilar upočasnijo črevesno peristaltiko. Pri vnetjih v ustni votlini in žrelu jih uporabljamo za izpiranje in grgranje. Pri sončnih in drugih lažjih opeklinah čreslovine blažijo bolečine in preprečijo nastanek mehurjev. V obliki kopeli pomagajo pri razpokani koži, pri ozeblinah, srbenju kože, vnetjih spolnih organov in anusa. Delno preprečujejo tudi močno potenje rok in nog, ker zožujejo izvodila potnih žlez in zaradi antibakterijskega delovanja preprečijo tudi nastanek neprijetnega vonja. Čreslovine so v majhnih količinah sestavni del najrazličnejših kozmetičnih pripravkov, ker povečujejo odpornost kože proti vremenskim vplivom.

Ker so čreslovine celo v vroči vodi slabo topne, pripravljamo čaje in posebno izvlečke za kopeli vedno kot prevretke. Čajev, ki vsebujejo čreslovine, nikoli ne sladkamo z medom. V medu so beljakovine, ki jih čreslovine zasirijo, zato postane čaj moten. Kadar nas čreslovine motijo, pripravimo čaj z mrzlo vodo ali pa ga izboljšamo z mlekom.

Notranja uporaba čreslovin v dovoljenih količinah je neškodljiva, ker jih zdrava črevesna sluznica skoraj ne prepušča. Zunanje pri odprtih kožnih poškodbah in večjih opeklinah čreslovine niso več v uporabi, ker povzročajo poškodbe jeter.

 

 

ETARIČNA OLJA

Eterična olja so hlapljive, prijetno dišeče snovi, ki nastanejo v rastlinah kot ostanek presnove. Kopičijo se v posebnih žlezah, kanalih ali tkivih v cvetovih, listih, plodovih, semenih ali v koreninah listov. Pri tej skupini imajo podnebne in talne razmere pa tudi čas nabiranja, sušenja in shranjevanja za kakovost drog prav posebno vlogo.

Za vsa eterična olja je značilna močna hlapnost, pri čemer se razvije intenziven, za številne vrste specifičen vonj. V vodi so netopna, medtem ko so dobro topna v masteh in oljih pa tudi v alkoholu (70– in večodstotnem), drugih organskih topilih in eteričnih oljih. Ker so skoraj vsa lažja od vode, plavajo na površini.

Za določanje njihove čistosti naredimo preprost poskus. Na papir nanesemo kapljico pravega olja in kapljico eteričnega olja. Obe snovi naredita mastni madež. Z razliko od pravega olja, bo madež eteričnega olja najkasneje po 24 urah izginil, medtem ko se bo madež pri pravem olju razlezel in ostal viden.

Eterična olja so večinoma brezbarvna ali rahlo rumenkasto obarvana. Pri daljšem shranjevanju oziroma pod vplivom kisika in svetlobe se spremenijo, zato jih shranjujemo v temnih, dobro zaprtih steklenicah. Pri rastlinah, ki vsebujejo velike količine eteričnih olj, je važno, da jih nabiramo ob pravem času, sušimo previdno in hitro ter jih shranjujemo v dobro zaprtih posodah. Tako droge ohranijo zdravilne učinkovine.

Največ eteričnih olj pridobivajo z destilacijo z vodno paro, medtem ko eterična olja, ki ne prenesejo visoke temperature pri destilaciji ali so v rastlinah le v majhnih količinah, pridobivajo z ekstrakcijo. Za pridobivanje eteričnih olj je potrebna različna količina rastlin, temu primerna je tudi cena. Tako je na primer za 1 kg rožnega olja potrebnih 700 kg vrtničnih cvetnih listov, 1700 kg pomarančnih lupin za 1 kg pomarančnega olja in dvakrat toliko mandarininih lupin za 1 kg mandarininega olja. Za 1 kg janeževega olja potrebujemo približno 25 kg janeževih plodov, 50 kg žajblja za 1 kg žajbljevega olja in kar 500 kg iglic iz vejic smreke, jelke ali ruševja za 1 kg eteričnega olja.

Eterična olja in droge imajo najrazličnejše zdravilne učinke:

  • z vplivom na kožo

    Uporabljamo jih pri revmatičnih, mišičnih in živčnih bolečinah, pri slabi prekrvavitvi, pri športnih poškodbah, zmečkaninah in podplutbah. Tako delujejo droge in olja iz rožmarina, timijana, lovorja, sivke, brina.

  • proti vnetjem

    Tako delujejo droge in olja iz kamilice, rmana, bora in drugih iglavcev.

  • preprečujejo razvoj mikroorganizmov in jih uničujejo

    Uporabljamo jih zunanje in notranje ter tudi za konzerviranje živil. Veliko se uporabljajo za grgranje in za dezinfekcijo sečnih organov. Tako delujejo žajbelj, ogrščica, vrtni timijan, česen, poprova meta, ožepek.

  • olajšajo izkašljevanje

    Ta olja utekočinijo izločke in pospešijo izkašljevanje. Tako delujejo komarček, janež, vrtni timijan, materina dušica, ruševje, bor in smreka.

  • pospešujejo izločanje vode

    Ta olja izboljšajo prekrvavitev ledvic in povečajo izločanje urina. Pri previsoki dozi in predolgi uporabi pride do neželenih učinkov. Tako delujejo brinove jagode, peteršilj, gladež, luštrek, kompava in kopitnik.

  • sproščujoče delujejo na gladko mišičje

    Učinkujejo predvsem na črevo, žolčni mehur, bronhije in krvne žile. Tako delujejo kamilica, kumina, komarček, poprova meta, melisa, rman.

  • delujejo na prebavni trakt

    Vplivajo na gladko mišičje prebavnega trakta in uravnavajo izločanje želodčnih sokov in delovanje želodca. Preprečujejo nepravilna črevesna vrenja in odvajajo vetrove. Tako učinkujejo kamilica, poprova meta, kumina, janež, komarček, angelika, koriander, rožmarin, bazilika, česen.

  • delujejo pomirjujoče

    Droge uporabljamo notranje in v obliki kopeli. Tako delujejo baldrijan, melisa, šentjanževka, sivka, rožmarin, kolmež in hmelj.

  • poživljajoče vplivajo na srce in krvni obtok

    Delujejo preko centralnega živčevja ali refleksno preko vonja (aromaterapija). Tako učinkujejo rožmarin, sivka, poprova meta, arnika in kafra.

  • pospešujejo menstruacijo

    Tako delujejo peteršilj, brin, smrdljivi brin, lovor, rožmarin in vinska rutica.

  • odganjajo zajedalce v črevesju (gliste, trakulja)

    Dišeča metlika, navadni vratič, korenika glistovnice in tudi timijan pomagajo pri odpravljanju črevesnih zajedalcev. Zaradi neželenih stranskih učinkov jih ne uporabljamo sami.

  • pospešujejo nastanek mleka

    V ljudski medicini uporabljajo janež, komarček, kumino, baziliko in majaron pri težavah z dojenjem, predvsem pri premajhni količini mleka. Novejše raziskave to tradicionalno uporabo potrjujejo.

Pri nepravilni uporabi, predvsem pri prevelikih količinah in predolgi uporabi, lahko pride do neželenih učinkov ali celo zastrupitev.

 

na začetek

 

GRENČINE

Grenčine so grenke snovi različnega nastanka in zgradbe. Vse dobrodejno vplivajo na delovanje prebavil, kjer sprožijo in pospešijo izločanje prebavnih sokov, zbujajo tek in povečajo izrabo hrane.

Grenčine so primer za razlikovanje delovanja rastlinskih učinkovin. Pri zdravi osebi grenčine komaj zaznavno povečajo izločanje žlez, medtem ko pri bolni osebi izločanje žlez močno pospešijo. Za zdravljenje uporabljamo grenčine kot tonike za povečanje teka pri oslabelosti, slabokrvnosti, okrevanju po bolezni in pri starostnih boleznih. Ne prevroč čaj iz grenčin pijemo vedno najmanj pol ure pred jedjo, v majhnih požirkih. Številne začimbe, ki jih dodajamo mastni, težko prebavljivi hrani, na enak način pomagajo pri prebavi. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo grenčine tudi pri povišani telesni temperaturi.

Zdravilne rastline, ki poleg grenčin vsebujejo še večje količine eteričnega olja, hkrati vplivajo tudi na pospešeno delovanje jeter in žolča, na ublažitev krčev v prebavilih, na boljšo izločanje vode (rman, pelin).

 

 

ALKALOIDI

Alkaloidi so dušikove organske spojine, ki nastanejo v rastlinski presnovi iz aminokislin in imajo zapleteno zgradbo molekule. Vsi imajo močan, velikokrat strupen učinek na človeka in živali. Izraz alkaloid izvira iz začetka 19. stoletja, ko so iz opija, kot prvi čisti alkaloid izolirali morfin.

Do danes je znanih okoli 7000 alkaloidov. Redki ali nepoznani so pri bakterijah, algah, glivah in mahovih. Nekateri alkaloidi, kot sta kofein ali nikotin, so splošno razširjeni, drugi samo po določenih družinah ali samo pri posameznih vrstah. Vloga alkaloidov v rastlini še ni popolnom jasna, po vsej verjetnosti služi za prenos in shranjevanje dušika. Deloma ščitijo rastline tudi pred bakterijami, glivami, virusi in živalskim objedanjem.

Alkaloidi delujejo na vse organske sisteme: živčevje, srce, krvni obtok, na dihalne organe, prebavila in sečila. Poleg tega delujejo proti revmatičnim vnetjem in podagri (vnetje sklepov na palcu noge) ter stimulirajo imunski sistem. Nekateri alkaloidi zavirajo delitev celic, med drugim tudi rakastih.

Ker je učinek alkaloidov zelo močan in strupen, jih uporabljamo le v gotovih zdravilih, v katerih je njihova količina točno določena. Zdravljenje naj vedno nadzoruje zdravnik. Le tako preprečimo zastrupitve s temi učinkovinami.

 

 

FITONCIDI

Fitoncidi so zapletene spojine, nekakšni antibiotiki višjih rastlin. To so spojine v višjih rastlinah, ki v najmanjših količinah zavirajo življenje in razmnoževanje bolezenskih virusov, bakterij in gliv, enoceličarjev in celo črvov zajedalcev, ali pa jih celo ubijejo. Pogosto so hlapljivi in tedaj učinkujejo na bakterije, na okužene rane itd. le s svojimi hlapi, ne da bi bil potreben neposreden stik med njimi.

Rastline, ki vsebujejo fitoncide, nas varujejo pred boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi (gorčica, hren, kapucinka, česen, trpotec, močvirska rosika, hrast, oreh idr.).

 

 

PEKOČE SNOVI

Pekoče ali acria snovi so kemično zelo različne organske spojine, ki povzročajo vzdraženje receptorjev za temperaturo in bolečino. Nastaneta pekoč okus in občutek. Nekatere učinkovine delujejo anestetično, druge dražijo kožo tako močno, da povzročajo vnetje, nekatere pa delujejo antibiotično ali baktericidno.

Pekoče snovi pospešujejo izločanje sline in s tem povečujejo izločanje želodčnega soka. Tako pospešujejo delovanje želodca in črevesa. Nekatere pekoče snovi vzpodbujajo tudi dihalni sistem in oženje ter širjenje žil. Pri notranji uporabi izboljšujejo prebavo in ženejo vetrove. Uporabljamo jih pri revmatičnih in mišičnih bolečinah za vtiranje v kožo. Zaradi draženja kože vplivajo proti vnetnim procesom in mišičnim bolečinam pri najrazličnejših vrstah revmatizma.

 

na začetek

 

VITAMINI

Vitamini so splošno znane snovi pretežno rastlinskega izvora, ki jih človeški organizem nujno potrebuje. Vključujejo se v presnovo in omogočajo normalen potek določenih biokemijskih sprememb v našem telesu. Z redno, zdravo, mešano prehrano z živili rastlinskega in živalskega izvora zadovoljimo vsakodnevno preskrbo z vitamini. Povečane potrebe se pojavijo med nosečnostjo in dojenjem.

Vitamine razdelimo v vodotopne (B, C) in topne v maščobah (A, D, E, K).

Vitamin A (retinol)

Vitamin A se v organizmu pojavlja v različnih oblikah in lahko govorimo o skupini vitaminov A. Vitamin A naše telo pridobi v obliki provitaminov - najpogosteje kot beta karoten iz rastlinske hrane - in že izdelanega kot vitamin A iz živalske hrane.

Potreben je za normalno spolno dejavnost in razmnoževanje, za nastanek posteljice in razvoj zarodka, omogoča zaznavanje barv in svetlobe, potreben je za razvoj kosti in okostja, povečuje odpornost proti okužbam, preprečuje lomljenje las in nohtov, izboljšuje njihovo rast, pri zunanji uporabi pomaga pri zdravljenju mozoljev, turov in odstranjevanju starostnih peg.

Ob pomanjkanju vitamina A sluznice prebavil ne zadržujejo več bakterij, ki lahko prodro preko njih v krvni obtok, v vranico, jetra, pljuča, ledvice. Koža postane tanka in suha, se lušči, notranja površina vagine je suha, pojavijo se akne, turi, zmanjša se imunska odpornost, s tem pa večja nagnjenost k pljučnim in prehladnim boleznim, pojavijo se motnje reproduktivne funkcije jajčnikov. Ob popolnem pomanjkanju vitamina A se razvije avitaminoza: veke in roženica oroženijo, roženica razpade. Prvi znak avitaminoze je nočna slepota, ko oko v mraku več ne vidi in hujšanje.

Naravni viri vitamina A so korenje, paradižnik, temnozelena in rumena zelenjava, rumeno sadje, margarina, jajca, jetra, ribje olje, mleko in mlečni izdelki.

Vitamin B

V vitamine B skupine ali vitamine B kompleksa, kot jih pogosto poimenujemo, spada 8 vitaminov, znanih kot: B1 - aneurin, B2 - riboflavin, B3 - niacin, B5 - pantotenska kislina, B6 - piridoksin, B9 - folna kislina ali folati, B12 - cianokobalamin in biotin ali vitamin H.

Prav tako, kot za večino drugih vitaminov, tudi za vitamine B skupine rečemo, da so esencialni, ker jih naše telo ne more tvoriti samo. Vsak od osmih vitaminov ima v našem organizmu niz različnih vlog, na splošno pa lahko rečemo, da B vitamini delujejo najbolj učinkovito, ko se medsebojno kombinirajo. Nujno potrebni so za razgradnjo ogljikovih hidratov v glukozo, pri čemer nastaja energija, razgradnjo maščob in beljakovin, za zdravje kože in las, oči in ustne votline, pravilno delovanje jeter in prebavnega trakta v celoti.

Naravni viri vitaminov skupine B so kvas, jetra, žitarice, riž, oreh in drugi oreški, mleko, jajca, meso, ribe, sadje, listnata zelena zelenjava in številne druge.

Vitamin B1 (anevrin)

Vitamin B1 nujno potrebuje vsaka celica našega telesa, še posebej pa je pomemben pri delovanju živčevja in pri razgradnji ogljikovih hidratov v glukozo.

Pomanjkanje anevrina je zelo redko, pogosteje se pojavlja pri osebah ki prekomerno uživajo alkohol (alkohol vpliva na absorbicijo anevrina). Ker je vitamin B1 lahko topen v vodi in se hitro izloča iz organizma, se njegovo pomanjkanje lahko pojavi tudi pri normalni prehrani. Njegovo pomanjkanje močno prizadene živčni sistem in srce. Pojavi se potrtost, zmožnost presoje in iznajdljivost upadata, bolnik nima teka, zgodaj se utrudi, njegova prebava in krvni obtok nista v ravnovesju, živci se vnamejo. Končna posledica pomanjkanja vitamina B1 je bolezen beri-beri. Bolezen se konča s smrtjo.

Vitamin B2 (laktoflavin, vitamin G)

Laktoflavin je zelo občutljiv na zrak in sončno svetlobo. Vključen je v presnovo ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Varuje sluznico in kožo, očesno roženico ter ovojnico živčevja. Ob pomanjkanju vitamina B2, ki je največkrat povezan s pomanjkanjem anevrina in nikotinamida, se vnamejo sluznice ustnic, ust in jezika ter koža na obrazu.

Vitamin B3 ali B4 (nikotinamid, nikotinska kislina)

Nikotinamid potrebuje telo za sprostitev energije pri razgradnji ogljikovih hidratov, predvideva se da je koristen pri zniževanju nivoja holesterola s tem pa ohranjanja zdravja srca in ožilja.

Pomanjkanje nikotinamida privede do bolezni, imenovane pelagra (spremembe na koži, sluznici, prebavnem traktu in živčnem sistemu). Najbolj pogosto se pojavi pri kroničnih alkoholikih, osebah katerih prehrana je siromašna z beljakovinami in pri pomanjkanju več vitaminov skupine B. Pelagro imenujemo tudi bolezen 3D, in sicer zaradi bolezenskih znakov: dermatitis (temne pege, ki se pojavijo po osvetljenih delih kože), diareja (driska) in demenca (duševni razkroj). Če pelagre ne zdravimo, lahko privede do t. i. 4D bolezni, oziroma smrti (death).

Vitamin B5 (pantotenska kislina)

Pantotenska kislina je vključena v proces nastajanja energije, nastajanja hormonov in nevrotransmiterjev. Je sestavni del koencima A in ima pomembno vlogo pri presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin.

Pomanjkanje pantotenske kisline je zelo redek pojav, saj je prisotna povsod v naravi (ime je dobila po grški besedi »panthos« = povsod prisoten).

Vitamin B6 (piridoksin)

Piridoksin je občutljiv na svetlobo, saj se bod njenim vplivom razgradi. Telo piridoksin potrebuje pri razgradnji ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Pomemben je pri nastajanju eritrocitov ter pri ohranjanju imunološkega in živčnega sistema.

Ob pomanjkanju dermina izgubimo tek, slabo nam je, razvijejo se kožne bolezni, spomin opeša, vnamejo se živci.

Vir piridoksina je v avokadu, bananah, kvasu, soji, sončničnih semenih, orehih...

Vitamin B11 (folna kislina)

Znanjo je, da je folna kislina pomembna za sintezo DNK, rast in delitev celic ter za tvorbo krvi. Najdemo jo skoraj v vseh tkivih, največje količine pa se skladiščijo v jetrih. Zaradi njenega pomanjkanja se pojavi slabokrvnost.

Vitamin B12 (cianokobalamin)

Vitamin B12 je specifičen vitamin, saj v svoji strukturi vsebuje kobolt. Poleg tega je tudi največji in z najbolj zapleteno kemično strukturo med vsemi vitamini B skupine. Ureja nastanek rdečih krvničk, sodeluje v procesu sinteze DNK, v celični presnovi, rasti in prehrani vseh celic. Lahko rečemo, da je vitamin B12 potreben povsod, kjerkoli se celice množijo. Cianokobalamin prehaja skozi posteljico in se izloča v materino mleko.

Ob njegovem pomanjkanju se razvije pogubna slabokrvnost (perniciozna anemija). Pojavi se predvsem pri vegetariancih, ki k prehrani ne dodajajo vitamina B in pri starejših osebah.

Vitamin C (askorbinska kislina)

Vitamin C krepi organizem, nujno potreben je za sintezo kolagena, vlaknaste beljakovine, ki krepijo mišice in žile. Je sestavni del kože, tetiv, kosti, hrustanca in zob. Zadostna preskrba organizma z vitaminom C lajša celjenje ran in skrbi za zdrav in lepši izgled kože. Večje potrebe po tem vitaminu imajo nosečnice, rekonvalescenti, starejše osebe in športniki.

Pomanjkanje vitamina C povzriči skorbut - otekanje sklepov, krvavenje dlesni, pokanje in krvavenje podkožnih žilic. Danes je pojav skorbuta dokaj redek, v milejši obliki pa se pomanjkanje vitamina pojavlja pogosto. Simptomi so dokaj nespecifični: slabost, hitro postanemo utrujeni, hromost. V kasnejši fazi bolezni se pojavijo bolečine v kosteh, sklepih in mišicah, poveča se možnost infekcij in počasnejše okrevanje.

Mnogo vitamina C imajo limone, pomaranče, grenivke idr. Dve srednje veliki pomaranči ali kozarec paradižnikovega soka krijejo dnevno potrebo po tem vitaminu.

Vitamin D

Vitamin D ima pomemben vpliv na telesne procese, še posebej na presnovo kalcija. Odgovoren je za ravnotežje kalcija v organizmu, pospešuje njegovo izkoriščanje v procesu prebave. Pomemben je za normalno rast kosti in zob. S svojim delovanjem je nujno potreben za normalen razvoj organizma, njegovo pomanjkanje pa pripelje do rahitisa (otroci) in poškodbe kosti (osteoporoza pri starejših). V novejšem času so ugotovili, da bi vitamin D lahko zaviral avtoimune bolezni (multiplo sklerozo, reumatoidni artritis, Chronovo bolezen), prav tako pa tudi manjša riziko nastanka raka dojk in raka črevesja.

Pod imenom vitamin D se skriva skupina sedmih vitaminov, ki se med seboj razlikujejo po strukturi. Najpomembnejša predstavnika sta: vitamin D3 (kolekalciferol), ki je živalskega izvora in nastaja iz holesterola in vitamin D2 (ergokalciferol), ki je rastlinskega izvora. Človeški organizem pridobi oba vitamina na dva načina: prvi je s hrano (D3 in D2), drugi nastaja v naši koži ob sončenju (D3).

Vitamin D vsebujejo ribja olja, mleko in mlečni proizvodi, rumenjak, kvas. Najboljši način oskrbe organizma z vitaminom D je sončenje. Dnevne potrebe vitamina D zadovolji že 10 do 15 minut, 2- do 3-krat na teden, da izpostavimo soncu roke, ramena ali obraz.

Vitamin E (tokoferol)

Vitamin E ima nekaj pomembnih vlog v organizmu. Prvo in najvažnejše je njegovo antioksidacijsko delovanje, ker ščiti celice pred uničujočim delovanjem prostih radikalov. V mnogih študijah je pokazal izrazito zaščitno delovanje pri razvoju arterioskleroze. Dobro vpliva na kožo, manjša simptome vnetnih reakcij, spodbuja imunski sistem in blaži predmenstrualni sindrom.

Krepi spolno moč in verjetno daje ženam plodnost in jim pomaga, da donosijo. Pod vplivom vitamina E se lepše razvijejo mišice in so tudi krepkejše. Vitamin E je koristen ob oslabelosti in srčnih boleznih.

Vitamin E je v naravi zelo razširje. Nahaja se v listnati zeleni zelenjavi, rastlinskih oljih, semenih, mandljih, kikirikiju, soji. V hrani živalskega izvora pa ga najdemo največ v jajcih, jetrih, mleku in mlečnih proizvodih.   

Vitamin K

Vitamin K sodeluje pri strjevanju krvi, mineralizaciji kosti in rasti celic. Pomanjkanje vitamina K je zelo redko, če pa že, so posledice povečana nagnjenost k močnim notranjim krvavitvam in splošno moteno strjevanje krvi ob krvavitvah, kalcifikacija hrustanca, motena presnova kosti in posledična nagnjenost k osteoporozi in nalaganje netopnih kalcijevih soli v stenah arterijskih žil.

Veliko vitamina K je v vrtni solati, cvetači, brokoliju, ohrovtu, zelju, soji in jetrih, sojinem in olivnem olju ter v olju oljne ogrščice, sicer pa ga proizvajajo bakterije v debelem črevesu, ki razkrajajo hrano.

na začetek