Nabiranje in spravilo zdravilnih rastlin

Nabiranja in predelovanja zdravilnih rastlin se lotimo sami le, kadar nas to veseli. Vsi tisti, ki za nabiranje nimajo časa ali veselja, dobijo droge pri zeliščarjih in v lekarnah, kjer jim iz izbranih receptov pripravijo čajne mešanice.

Pravila pri nabiranju zdravilnih rastlin

  • Naučimo se jih natančno prepoznavati.

  • Nikoli ne nabirajmo zaščitenih in redkih rastlin. Te droge kupimo v lekarni.

  • Nabirajmo samo tiste rastlinske dele, ki jih potrebujemo. Ravnajmo previdno, da ne poškodujemo cele rastline.

  • Nabirajmo samo toliko rastlin, kot jih nujno potrebujemo.

  • Nabirajmo vedno ob suhem, lepem vremenu v dopoldanskih urah.

  • Nabirajmo v neonesnaženem okolju. Izogibajmo se cestnih in železniških robov, bližine tovarn, škropljenih njiv ter sprehajalnih poti. Marsikatero zdravilno rastlino lahko uspešno gojimo v domačem vrtu ali na okenski polici.

Čas nabiranja zdravilnih rastlin

Zdravilne rastline nabiramo skozi celo leto, odvisno od vrste in dela rastline, ki ga nameravamo nabrati. Za vse dele velja, da jih nabiramo samo v suhem vremenu, nikoli zjutraj, ko je še rosa, najbolje je okoli poldne. Zvečer je zdravilnost rastlin manjša zaradi kroženja sokov podnevi in zvečer oziroma ponoči. Po daljšem deževju počakamo vsaj 3 dni, preden se lotimo nabiranja. Lahko upoštevamo tudi lunine mene, kdaj so primerni dnevi za nabiranje cvetov, listov, korenin, plodov. Na ta način naj bi bile vsebnosti v zdravilnem delu rastline še večje in naj bi bile bolj obstojne.

Nabiranje zdravilnih rastlin

Orodje za nabiranje zdravilnih rastlin je običajno tako, kot ga uporabljamo pri vrtnarjenju: lopatka, motika za odkopavanje korenin in drugih podzemnih delov, škarje za rezanje vejic in lesnatih delov, nožek in močan nož, rokavice. Za shranjevanje nabranih rastlin je najboljša košara ali redko tkana vreča. Tako obvarujemo rastline, da se ne poškodujejo. Dobro je, da nabiramo samo eno rastlino ali pa posamezne rastline dobro ločimo med seboj. Med nabiranjem pazimo, da ne poškodujemo preveč ostale rastline in okolice, da zberemo vedno najboljše rastline in da ne poberemo vseh, tako da ne uničimo ravnovesja v naravi. Nikoli ne smemo pobrati cele rastline: če potrebujemo samo cvet, odtrgamo samo cvet in ne smemo odrezati vseh vejic. Ko nabiramo korenine, pustimo še del v zemlji in luknjo dobro pokrijemo.

Korenine, korenike, gomolje in čebulice nabiramo, ko rastlina počiva, to je jeseni, ko je vsebnost zdravilnih učinkovin neprimerno višja kot spomladi, ko se sokovi umikajo v zemljo, vendar preden odmrejo nadzemni deli. Izkopljemo jih tako, da z motiko ali lopatko kopljemo jamico dober decimeter stran od stebla. Nato jih očistimo zemlje, kolikor se le da, operemo v tekoči vodi. Nikakor jih ne peremo z vročo vodo, da jih ne izlužimo. Podzemne dele s sluzmi očistimo zgolj z nožem (ostrgamo skorjo) in jih ne peremo niti z mrzlo vod, da se ne pokvarijo.

Skorje ali lubje nabiramo spomladi, ko se drevesa mužijo in jih najlaže olupimo z lesa. Nabiramo jih le od mladih poganjkov in tanjših vej, ki niso obrasle z lišaji in algami. Z ostrim nožem dvakrat zarežemo skorjo okrog in okrog v razmaku dveh do treh centimetrov, nato pa obe prečni zarezi povežemo še z dvema ali tremi vzdolžnimi zarezami. Tako se bo skorja rada odluščila.

Celo rastlino in liste nabiramo navadno tik pred cvetenjem ali med njim, ko je vsebnost učinkovin v rastlini in listih največja. Rastlino odrežemo pet do deset centimetrov nad tlemi, da ji olajšamo regeneracijo. Če ima rastlina več vrhov, vzamemo naenkrat le enega ali dva. Nikoli ne pulimo cele rastline s koreninami. Pri nabiranju cele rastline, in če gre za nežnejše rastline (npr. materina dušica), nabiramo ves njihov nadzemni del, če pa gre za večje rastline, odstranimo steblo in debelejše vejice, ki vsebujejo navadno manj učinkovin. Če nabiramo le liste, navadno nabiramo pritalne, spodnje in srednje liste, ki jih niso razjedle žuželke in napadle rje.

Popke nabiramo preden se pojavijo zeleni listi. Pri popkih je potrebna dodatna previdnost, ker rastlina še ni popolnoma razvita (listi, cvetovi), da bi bila z lahkoto prepoznavna, zato je možnost zamenjav večja.

Cvetove in socvetja nabiramo takoj ko se odpro, saj imajo takrat praviloma največ učinkovin. Nikoli jih ne nabiramo takrat, ko že napol odcvetijo. Nekateri cvetovi se odprejo ponoči ali v veliki vročini. Take oberemo, ko so odprti.

Plodove in semena naberemo, ko so popolnoma dozoreli. Večina jih takrat spremeni barvo in aromo. Da bi preprečili osipanje semen, rastline poberemo zgodaj zjutraj ob rosi.  

Sušenje zdravilnih rastlin

Nabrane rastline največkrat shranimo posušene. Sušenja se moramo lotiti čim prej in ne odlašati toliko časa, da rastlina propade. Najprej preberemo, kar smo nabrali. Brez slabe vesti zavržemo vse, kar je kakorkoli poškodovano. Pred sušenjem rastline očistimo zemlje, prahu in morebitnih živalic.

Rastline sušimo v suhem, čistem, zračnem prostoru, najbolje na podstrešju. Če jih sušimo na prostem, jih sušimo na soncu, da se rastlina čim hitreje posuši in s tem ohrani lepo barvo, prijeten vonj in čim več zdravilnih sestavin, obenem pa ujame še moč sonca. Večinoma so rastline posušene na soncu v enem dnevu, v nasprotnem primeru jih ne puščajmo zunaj čez noč zaradi rose in dežja. Med sušenjem jih večkrat pregledajmo in odstranimo slabše dele.

Rastline razporedimo v tanke plasti na čisto podlago npr. ovojni, svileni papir. Sušenje naj poteka čim hitreje. Med sušenjem jih večkrat obrnemo, preložimo ali celo zamenjamo vlažno podlago. Če smo rastline pravilno sušili, se suhe ne smejo po barvi bistveno razlikovati od svežih. Za sušenje lahko uporabite zabojčke za zelenjavo, ki jih naložimo enega na drugega, ali pa si doma sami pripravimo zabojčke z mrežastim dnom. Preden se lotimo sušenja korenik ali večjih korenin, jih temeljito operemo (ne namakamo!). Nato jih narežemo na kolobarje ali na režnje in naberemo na vrvico. Cele rastline lahko sušimo tudi tako, da jih povežemo v šopke, obesimo na vrvice, s cvetovi navzdol.

Čas sušenja je odvisen od podnebja in vremena, prav tako pa se razlikuje od rastline do rastline. Pravilno posušene rastline se lepo lomijo, vendar ne razpadejo v prah. Pri nekaterih rastlinah se listi hitreje sušijo kot stebla. Takrat liste osmukamo, stebla pa še dodatno sušimo, dokler niso lomljiva. Korenine in lubje je primerno posušeno, ko jih lahko lepo prelomimo. Pri sušenju semen, ki jih sušimo v šopih, šope ovijemo v primerno platneno ali papirnato vrečko, da preprečimo izgubo semen pri osipanju. Seme, ki ga želimo spraviti, mora biti popolnoma suho.

Rastline lahko sušimo tudi z umetno toploto. Tako kot včasih, jih lahko sušimo na krušni peči ali nad štedilnikom na trda goriva. Prav tako jih lahko sušimo v pečici na najnižji temperaturni stopnji in z odprtimi vratci. Primerna je tudi mikrovalovna pečica, le da v tem primeru merimo čas sušenja v minutah, rastline pa pri tem načinu sušenja ohranijo izrazito barvo. Na trgu pa obstajajo že narejene manjše sušilnice za sadje, zelenjavo in zelišča. Pri uporabi umetne temperature moramo obvezno nadzorovati temperaturo. Pri sušenju zeli temperatura ne sme preseči 36 °C, korenine in lubje pa sušimo pri temperaturi 50 do 60 °C.

Shranjevanje drog

Dobro posušene dele rastlin hranimo v posodah, ki se dobro zapirajo in so zaščitene pred svetlobo. Najbolj primerne so steklene posode iz barvnega stekla - najbolj primerna je zelena, zaprte kartonske in lesene (nepobarvane) škatle. Hranimo jih v suhem in temnem prostoru. Na posode nalepimo etikete z imenom rastline in leto nabiranja.

Droge shranjujmo nezdrobljene, saj s tem preprečimo hitrejše izhlapevanje ali oksidacijo. Vsako drogo hranimo ločeno. Čajne mešanice si pripravimo v manjši količini, za sproti. Takrat drogo tudi zdrobimo.

Trajnost drog

Shranjene rastline bomo uporabljali največ leto dni, v novi sezoni pa bomo spet nabrali sveže. Tudi pravilno posušena in hranjena zelišča ohranijo svoje učinkovine kvečjemu leto dni, ker se - z izjemo nekaterih - sčasoma njihove koristne lastnosti pričnejo izgubljati.

Starih drog ne zavržemo, uporabimo jih lahko za kopeli ali obkladke.